Normalni odzivi na nenormalne dogodke: Poglabljajmo razumevanje, ne obsojanja
Razlaga izvora in razvoja travmatizacije
Ključne besede: travmatizacija, travma, nasilje, kognitivne sheme, odziv, vpliv družbe, podpora
Vpliv travme je zelo daljnosežen kot tudi dolgoročen. Četudi predpostavljamo, da običajno ljudje verjamemo, da smo vredni življenja, da imamo nek nadzor nad njim, da je svet relativno pošten in varen ter da se dobrim ljudem ne dogajajo slabe reči, travmatični dogodek to prepričanje zamaje. Spremeni oziroma razbije posameznikovo predstavo o svetu.
Najpogosteje je travma povezana prav z dogodki nasilja. Nasilje na globalni ravni še zmeraj predstavlja enega večjih družbenih, socialnih in zdravstvenih problemov. Travme, ki so posledica človeškega ravnanja (ang. man-made traumas), zlasti mučenje ali spolno nasilje, so zelo pogosta predispozicija za razvoj posttravmatske stresne motnje in depresije.
Svojo resničnost ljudje oblikujemo skozi kognitivne sheme, ki vključujejo naša prepričanja, domneve in pričakovanja o sebi, drugih in svetu. Travmatizacija dejansko povzroči trajnejšo spremembo v teh shemah.
To se zgodi, ker je travmatični dogodek preveč grozen, šokanten in v vseh pogledih neskladen z našo predstavo o svetu ter ga ob dogajanju enostavno ne zmoremo integrirati. Ob izkustvu nečesa travmatičnega, ljudje reagiramo na način, ki je s strani družbe označen za čuden, celo nenormalen, kar je velik pokazatelj nerazumevanja. V resnici pa gre namreč pri travmatičnem dogodku za povsem normalno reakcijo na nenormalno dejanje, dogodek oz. stanje.
Razvoj travmatizacije je že sam po sebi grozovita posledica, neprimerni odzivi pa so lahko prav tako destruktivni kot sama izvorna izkušnja. Prav zato sem mnenja, da je ključnega pomena prizadevanje za oblikovanje bolj ozaveščene, razumevajoče in empatične družbe, kar bi posledično vodilo k zmanjšanju obsega nasilja, kot tudi boljši in primernejši podpori za žrtve.
Že s tem, ko o tovrstnih problematikah berete, širite svoje znanje in prispevate h grajenju družbe, ki bo bolj razumevajoča in manj obsojajoča. Hvala vam.
Cloitre, Marylene. 2015. »The "one size fits all" approach to trauma treatment: should we be satisfied?« European Journal of Psychotraumatology 19 (6) :27344.
Denkinger JK, Windthorst P, Rometsch-Ogioun El Sount C, Blume M, Sedik H, Kizilhan JI, Gibbons N, Pham P, Hillebrecht J, Ateia N, Nikendei C, Zipfel S and Junne F. 2018. »Secondary Traumatization in Caregivers Working With Women and Children Who Suffered Extreme Violence by the “Islamic State”.« Front. Psychiatry 9:234.
Stritih, Bernard. 2006. »Strategije pomoči pri socialnem delu s travmatiziranimi osebami in družinami.« Socialno delo 45 (6): 333-343.
Sui, Xin-Cheng in Padmanabhanunni, Anita. 2016. »Vicarious trauma: The psychological impact of working with survivors of trauma for South African psychologists.« Journal of Psychology in Africa 26 (2): 127-133.
