Izpoved o nasilju s strani bližnje osebe: Kaj moram vedeti in kako ravnati?
Nasveti in pojasnila za svojce
Ključne besede: nasveti, travmatični dogodek, nasilje, pomoč, podpora
Skozi svojo prakso ugotavljam, da so neprimerni odzivi za utrpelo osebo velikokrat ravno tako obremenjujoči in destruktivni, kot dogodek sam in da so taki odzivi veliko bolj pogosti, kot bi si želeli ali celo pričakovali. Ker ne gre le za pomanjkanje razumevanja in znanja, temveč tudi za družbeni tabu, se bližnje osebe ob spoznanju pogosto znajdejo v zadregi, so pasivne, preslišijo, zanikajo, celo obtožujejo žrtev. To me je spodbudilo k pisanju današnjega bloga.
Biti deležni izpovedi o nasilju (ali drugi travmatični izkušnji) s strani družinskega člana, partnerja, prijatelja oz. osebe, ki jo imate radi in vam je zanjo mar, ima nedvomno težo tudi za vas, če ste v vlogi poslušalca. Razumljivo je, da je take informacije težko integrirati in še težje sprejeti.
Še bolj žalostno je, da nas po navadi na to nihče dodobra ne pripravi. Tega se namreč nismo učili v šoli, prav tako gre za vsebine, katerih vpliv si težko predstavljamo dokler nas, posredno ali neposredno, ne doletijo. V nadaljevanju podajam nekaj nasvetov kako postopati v takih primerih.
Nasveti za bližnje:
Poslušajte kaj vam ima oseba za povedati. Namenite ji dovolj časa in ne silite vanjo. Zagotovo ji ni lahko spregovoriti o tem. Morda bo potrebovala tudi pavzo, ali celo ne bo zmogla povedati vsega, vsaj ne v enem kosu.
Četudi menite, da se je oseba po vašem mnenju izpostavljala nevarnim situacijam, sedaj ni čas za moraliziranje, še manj pa za obsojanje. Sedaj je čas za podporo.
To, da ob izpovedi čutite nemoč in bolečino, je normalno.
Ne sramujte se svojih solza, če vam je težko ob poslušanju. To ne pomeni, da zaradi tega niste močni za osebo, ki vam pripoveduje. Skušajte le nadzirati odziv do te mere, da se vlogi ne obrneta in da bo utrpela oseba morala na koncu tolažiti vas. Vi pa si po tem prav tako lahko poiščete podporo zase.
Če gre za primer nasilja, ki se še zmeraj dogaja, pomagajte zaščititi utrpelo osebo, podajte prijavo centru za socialno delo in policiji. Če ocenjujete, da bi oseba prav tako potrebovala profesionalno podporo in je v tem trenutku ni sposobna sama iskati, ji lahko pomagate tudi v tem procesu. Pomagajte ji najti usposobljenega strokovnjaka (svetovalca ali psihoterapevta) ali ustrezno organizacijo pomoči.
Če oseba z vami spregovori o pretekli izkušnji nasilja in je polnoletna, je ne silite v prijavo. Kdaj in če se bo odločila za to, je njena izbira, lahko pa ji npr. pomagate pridobiti informacije o zastaralnih rokih. Če pa ocenjujete, da še obstaja možnost, da storilec/ka ogroža ostale, lahko informacijo anonimno posredujete policiji.
Četudi niste neposredno vpleteni v dogodek, to zagotovo predstavlja težo za vas. Tudi sami sebi namenite čas, da odžalujete, najdite prostor, da izrazite svojo bolečino.
Če menite, da ste ob izpovedi osebe odreagirali z neprimernim odzivom in se tega sedaj zavedate, lahko to zdaj skušate popraviti. Ljudje se učimo celo svoje življenje in pomemben del tega procesa so tudi napake. Napake najpogosteje naredimo takrat, ko nimamo pravega znanja za drugačno reakcijo. To je lahko nova priložnost, da izkažete svojo podporo in pridobljeno znanje, ki ga sedaj imate in ga takrat še niste imeli.
Ne bojte se tudi sami poiskati profesionalne podpore in pomoči, če menite, da ju potrebujete.
Ne pozabite poskrbeti tudi zase.
Dobrodošli, da me kontaktirate za morebitna vprašanja, dodatna pojasnila ali vključitev v psihoterapevtski proces.
